"Nevarnost, ki preti Tarči, tokrat večja kot pred petimi leti"

Pred skoraj natanko štirimi leti, ko je kadrovsko lomastenje tretje Janševe vlade katapultiralo Roberta Goloba iz obstranskega in napol pozabljenega političnega lika v središče slovenske politične imaginacije, so volivci zelo malo vedeli o njegovem programu. A to ni bilo pomembno.

V opozicijskega tribuna je bil povzdignjen zaradi dveh predstav: da bo v razsulo slovenske leve sredine vnesel nekaj avtoritete in hierarhičnega reda – da se bo, skratka, vedelo, kdo je gospodar, tako kot se je vedelo in se še vedno ve na desnici – in da bo obnovil dostojanstvo neodvisnih institucij, ki so končale v zobovju revanšizma in kadrovske pogoltnosti Janševe vlade.

Glede prve, implicitne obljube mu je uspelo morda še bolj, kot je verjela ali upala večina njegovih volivcev – do te mere, da so spoznali, da je treba včasih dobro premisliti, kaj si želiš. Glede druge, pravzaprav edine eksplicitne predvolilne obljube pa mu je spodletelo tako rekoč na vsej črti.

Morda je glagol "spodletelo" neprimeren. Vprašanje je namreč, če je to sploh kdaj bil njegov namen. A ker je velik del njegovega uspeha temeljil na zaupanju volivcev, da bo dejansko obnovil in okrepil neodvisnost nadzornih institucij, lahko rečemo, da mu je eklatantno spodletelo vsaj pri ohranjanju predstave, da si za to iskreno prizadeva.

Če je pri sporu s Tatjano Bobnar – mater vseh afer, ki spremljajo Golobovo predsedovanje – še bilo mogoče ohranjati vtis, češ da si premier prizadeva za očiščenje policije Janševih kadrov, sile kontinuitete pa mu mečejo polena pod noge (nekatere tegobe, ki tarejo predsednika obeh največjih parlamentarnih strank, so si na las podobne), pa je pri usodi oddaje Tarča zelo težko promovirati narativ, ki bi zakril dokaj očitno dejstvo, da gre za napad na raziskovalno novinarstvo, ki si je drznilo dregniti preblizu najvplivnejših centrov moči.

Še zlasti, ker o verodostojnost novinarjev Tarče nihče od njenih trenutnih kritikov ni dvomil, ko je raziskovala kravje kupčije Janševe vlade med pandemijo. Ne pozabimo: prav njena razkritja so sprožila množične proteste proti vladi, ki niso ponehala vse do volitev. Razkritja Tarče so tedaj bistveno prispevala k skrhanju predstave, ki je spremljala oblikovanje tretje Janševe vlade, češ da je, ne glede na njene dvomljive ideološke usmeritve, učinkovito obvladala pandemijo (tedaj se še ni vedelo, da je to bil le njen prvi val). Novinarji Tarče so javnosti predstavili ugotovitve, ki so pokazale na ceno te navidezne učinkovitosti.

Razkritja, zaradi katerih so te dni na tapeti, sledijo natanko enakemu vzorcu. Mit o "učinkovitem vladanju Ljubljane" so dopolnili s podrobnimi razkritji o njegovi temni plati. Razlika je seveda v tem, da je sistem vladanja, ki ga je v prestolnici vzpostavil Zoran Janković, že dodobra utečen, zlizan z državno upravo in prisesan na nekatere od najpomembnejših vplivnih mrež v državi. Dregati vanj je bistveno bolj nevarno, predvsem pa bistveno bolj nadležno za širše elitne in družbene mreže, kot gledanje pod prste nove, med vplivnimi krogi in javnem mnenju enako nepriljubljene vlade.

Zato je tudi nevarnost, ki preti Tarči, tokrat večja kot pred petimi leti. Čeprav se je Janševa vlada lotila političnega naskoka na javno RTV z vsemi sredstvi, ki jih je imela na voljo (in še kakšnim, ki ga v resnici ni imela), ni bila prihodnost Tarče nikoli tako vprašljiva, kot je danes.

Reformirana RTV, katere "depolitizacijo" so volivci, v dobri veri, množično potrdili na referendumu, se je izkazala kot zelo klavrna zaščitnica svojih novinarjev ter uredniške avtonomije svoje verjetno najbolj gledane preiskovalne oddaje. Natanko v trenutku, ko bi si ta zaslužila najbolj trdne podpore, da bi lahko vzdržala pritiske, smo videli svetohlinski in nekredibilni mimohod površnih kritik na njen račun s strani programskega sveta. Da je senzacionalistična, da voditeljica skače gostom v besedo in da bi jo bilo treba "umiriti" s tehtnimi, poglobljenimi studijskimi razpravami, usmerjenimi v "rešitev problemov".

Te kritike – ki sedijo v odločevalskih organih javne RTV – bi spričo oddaj, ki so razkrile Jankovićeve prakse v Ljubljani, morali vprašati: kako točno naj bi v tem primeru izgledala "razprava, usmerjena k reševanju problemov"? Morda tako, da bi studio povabili ljudi iz Zagreba, Valencie, Neaplja ali navsezadnje Kopra, kjer so nekoč že imeli občinske oblasti, ki so delovale po podobnih principih, a so jih z učinkovito politično akcijo uspeli zamenjati. A sumim, da bi nad takšno "razpravo, usmerjeni k reševanju problemov" slišali še mnogo hujše proteste …

Edina alternativa je, da se v studio povabi predstavnike oblasti, ki so odgovorni za razkrite sumljive prakse in jih prisiliti, da brez ovinkarjenja odgovorijo na konkretna vprašanja. To pa, žal, verjetno ni mogoče brez prekinjanja, skakanja v besedo in podobnih "nesramnih praks", ki gredo odločevalcem v RTV očitno bolj v nos kot trgovanje z uslugami za pridobitev gradbenih dovoljenj.

Obstaja pa še tretja alternativa in ta se zdi trenutno, žal, najbolj verjetna. Namreč, da se oddajo Tarča, kakršna obstaja, preprosto ukine in nadomesti s še eno oddajo, v kateri bodo novinarji in komentatorji nemočno in čim bolj abstraktno jadikovali nad stanjem stvari, tako da jih nihče ne bo mogel obtožiti, da skušajo "nadomestiti sodišča z ulico".

A resnica je ta: raziskovalno novinarstvo ima v demokraciji natanko funkcijo, da prepreči alternativo med "sodišči in ulico". Ko sodišča namreč odpovejo (in oddaja Tarča je lepo pokazala na konkretne vzvode, s katerimi znajo oblastniki poskrbeti, da odpovedo v primerih, ki se jih tičejo), ostaneta ljudem le še dve možnosti, preden zdrknemo v kleptokracijo in avtoritarizem: bodisi se, tako kot v Srbiji, Gruziji ali, v Ukrajini leta 2013-14 podajo na ulice, bodisi se odločijo, da bodo oblast zamenjali demokratično. A slednje je mogoče le, ko še obstajajo dovolj močni in vplivni neodvisni mediji, ki lahko vsem – razen tistim, ki hočejo namerno obrniti pogled stran – pokažejo, kako dejansko delujejo kolesa oblasti. Ko je takšnim medijem nadenejo nagobčnik ali jih potisnejo na varno obrobje, je mogoč le še revolt.

Vsi smo dobro videli, je slovenska javnost za revolt pripravljena le proti strankam in silam, ki se ideološko umeščajo na desnico. Ta pripravljenost se verjetno ne bo nehala, če bodo kritični in raziskovalni mediji ošibljeni; morda celo nasprotno. Ko gre za stranke, ki se umeščajo levo od sredine, pa na revolt ne gre računati; toda pokazalo se je že, da so jim njihovi lastni volivci pripravljeni odreči podporo, ko imajo dovolj njihovih zlorab (česar, po drugi strani, pri večini desnih strank nismo vajeni). Zato je oddaja, kot je Tarča, bistveno bolj nevarna politikom, ki jih ponavadi štejemo za leve. In tudi zato nevarnost, da bo izginila iz programske sheme RTV, danes večja kot pred leti.

Toda dobra novica je, da s tem raziskovalnega novinarstva v Sloveniji še ne bo mogoče utišati. Vsaj ne, dokler bo imelo široko publiko. Glavna zasluga Tarče je, da je z večletnim konsistentnim delom takšno publiko ustvarila: in ko je ta enkrat dobila apetit do resnega razkrivanja zlorab, se mu ne bo tako enostavno odpovedala.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.